»Najbolj slečena je pokrajina na Krasu. Potem ko so z njenega obličja izginile tople hrastove hoste, je spodnebna voda razgalila površje do živoskalne matere. Še zdaj lahko vidimo, kako voda lega na živo skalo, kako jo liže v ušesa in grize v nos, kako jo poljublja na oči in raztaplja v vlažnem objemu.«
»Tako naravoslovci kot naravovarstveniki in ljubitelji narave nikakor ne moremo sprejeti spremembe življenjskih pogojev, kar pa rastlinam in živalim ne povzroča večjih težav, dokler lahko izbirajo med različnimi bolj ali manj ustreznimi razmerami.«
»S Pogačnikom sva odraščala v mestu, kjer se Kokra izliva v Savo, bila sva sošolca v gimnazijskih klopeh, na Laborah, od koder je prelep razgled na legendarno mestno veduto, sva s pomočjo družic tiskala OHO-jevske publikacije in navsezadnje sva tudi oba nagrajenca Prešernovega sklada.«
»Že vseskozi izpostavlja naraščajoče grožnje, s katerimi se sooča Zemlja, a tudi in predvsem procese, s katerimi lahko vsi in vsak med nami ustvarjamo nove oblike sobivanja in sporazumevanja z vsemi živimi organizmi na planetu in vseh njegovih krajinah.«
»Zaustavljeni čas, ki nam je odmerjen, je dragocen, v njem sobivamo, in zato lahko v Gombačevem eksperimentu in drobni pesniški čarovniji – zaustavljanju časa in ozaveščanju naše krhkosti in minljivosti – prepoznamo tudi poziv k polnokrvnejšemu in bolj miroljubnemu sobivanju.«
»Vsako uzrtje pogleda stvari, rastline ali živali, me ponovno navda s tolikšno odkritosrčnostjo, da vzkliknem, oho, saj to je vendar edino zveličavno. Naj na veke živi radost, spočeta skozi oko in uho, zakliče.«
»Ta odmik od poezije, ki je izpoved pesnika in nagovarja bralca s tradicionalnimi pesniškimi figurami, je neločljiv del identitete slovenske poezije in je še danes deležen posebne pozornosti literarne stroke.«